Kdo sem

avgust 8, 2017  |  by Pietro Rosenwirth  |  Moje objave


1994 - 2017, Pietro

1994 – 2017 collage foto Pietro

Pietro Rosenwirth rojen v Udinah 12. aprila 1969; trenutno živim v Trstu; samski; invalidsko upokojen zaradi nezmožnosti za delo. Kot prostovoljec spodbujam in sodelujem pri pobudah za širjenje vrednot nenasilja in nediskriminacije ter se spoznavam v novi senzibilnosti in idejah gibanja »Nuovo Umanesimo Universalista siloista« od leta 1987. Promoviral sem različne akcije osveščanja:

Med letoma 2002 in 2006 sem med organizatorji »Cafè la paz«, redna srečanja za začetek dialoga s temo: od nenasilja do evtanazije, od kreativnosti do same podobnosti, do PACS: civilni pakt solidarnosti do velikih želja, od referenduma o pomoči oploditve z dne 12/13. junija 2005 do različnosti. Od 2003 sem med pionirji »Festival različnosti«. Od leta 2007 je duhovno iskanje postalo nuja in še bolj čutna prednost skupaj z iskanjem novih oblik ukrepov za premagovanje vse večjih omejitev mojih različnih boleznih in njihovega nenadnega poslabšanja. Od leta 2009 aktivno sodelujem z »Društvom proti bolečinam v spomin Giuseppe Mocavero«. Nato sem organiziral in se udeležil dveh potovanj sam:

  • 2010, avgust – september: “Grčija – Turčija – Italija”, z mopedom 1500cc, skoraj 6.000 km [zemljevid];
  • 2011, maj: “5 prestolnic”, s prvim homologiranim moped scooter-trike v Italiji: več kot 4.000 km v bivši Srednji Evropi [zemljevid].
  • 2012, junij-julij: “Zahodna in Srednja Evropa”, več kot 10 tisoč kilometrov na skuter-trikeju preko Zahodne in Vzhodne Evrope [zemljevid].

Avgusta 2011 je bilo registrirano humanistično združenje “Potovanje za sanje: preko ovir” – ONLUS.

Invalid? Ne. Gibalno omejen? Ne. Hendikepiran? Da. Če bi živeli v resnično civilni družbi, v družbi, ki ima potrebo človeškega bitja kot glavno skrb in zato rešitev vsakodnevnih potreb ljudi kot prednost, bi morda prvi dve definiciji izgubili priokus hinavščine, ki je zanju značilna. Ampak dokler bodo osebe upoštevane kot strošek Javne Administracije in ne vir; dokler bo Sociala kot neizogiben strošek v proračunu namesto kot prednost in investicija za osebe in v osebe; dokler se bo odprava arhitekturnih ovir (logistične in duševne) obravnavala kot nadloga, ki jo je potrebno rešiti namesto kot običajna stvar za družbo, ki nudi enake možnosti za gibanja in izražanja za vse, ne glede na njihovo psiho-fizično stanje, hendikepiranost bo najbolj primeren izraz za opredelitev mojega socialnega statusa”. Energije, ki so bile v zadnjih letih namenjene za premagovanje vseh ovir kot: »ni mogoče«, birokracija, nerazgledanost mnogih, da bi lahko dobil vozilo s posebnimi prilagoditvami, ki bi mi omogočilo potovanja, s katerimi bi bil zmožen širiti zavest v hendikepiranih ljudeh. To je bilo sporočilo proti diskriminaciji ter predvsem sporočilo, ki povzema vsak korak storjen naprej od človeka v svoji zgodovini: »Da, lahko!«.

Posted in Moje objave. Bookmark the permalink.
shareto
Top